Daljinski upravljalnik je naprava za brezžični prenos, ki uporablja sodobno tehnologijo digitalnega kodiranja za kodiranje informacij o gumbih in oddaja svetlobne valove skozi infrardečo diodo.Svetlobne valove pretvori infrardeči sprejemnik sprejemnika v električne signale, procesor pa jih dekodira, da demodulira ustrezna navodila za doseganje zahtevanih operativnih zahtev za krmiljenje naprav, kot so televizijski sprejemniki.

Ni jasno, kdo je izumil prvi daljinski upravljalnik, vendar je enega prvih daljinskih upravljalnikov razvil izumitelj po imenu Nikola Tesla (1856-1943), ki je delal za Edisona in je bil leta 1898 znan tudi kot genialni izumitelj (ameriški patent št. 613809). ), imenovano "Metoda in naprava za krmiljenje mehanizma premikajočega se vozila ali vozil".

Najzgodnejši daljinski upravljalnik, ki se je uporabljal za nadzor televizije, je bilo ameriško električno podjetje Zenith (ki ga je zdaj prevzel LG), izumljeno pa je bilo v petdesetih letih 20. stoletja in je bilo sprva ožičeno.Leta 1955 je podjetje razvilo napravo za brezžično daljinsko upravljanje, imenovano "Flashmatic", vendar ta naprava ne more razločiti, ali žarek svetlobe prihaja iz daljinskega upravljalnika, in jo je treba tudi poravnati, da jo lahko upravljate.Leta 1956 je Robert Adler razvil daljinski upravljalnik, imenovan »Zenith Space Command«, ki je bil tudi prva sodobna brezžična naprava za daljinsko upravljanje.Z ultrazvokom je prilagodil kanale in glasnost, vsak gumb pa je oddajal drugačno frekvenco.Vendar lahko to napravo moti tudi običajni ultrazvok in nekateri ljudje in živali (kot so psi) lahko slišijo zvok, ki ga oddaja daljinski upravljalnik.

V osemdesetih letih 20. stoletja, ko so se razvile polprevodniške naprave za pošiljanje in sprejemanje infrardečih žarkov, so postopoma nadomestile ultrazvočne krmilne naprave.Čeprav se druge metode brezžičnega prenosa, kot je Bluetooth, še naprej razvijajo, se ta tehnologija še vedno pogosto uporablja.